Jaz in Jaz –ZAKLJUČEN 3. IZZIV– 10 TEDNOV Z JANJO 03- CILJ DOSEŽEN

V soboto 13.03. 2021 se je iztekel 10. teden izziva »10 TEDNOV Z JANJO 03«. JAZ sem dosegla svoj cilj in prišla na 64,9 kg (cilj mi je bil 65 kg – štartala pa sem s 77,2 kg). Ampak, kot je govoril gospod Škufca, ko je ocenjeval plesalce v šovu Zvezde plešejo: »ampak, ampak…« To mojo magično številko sem dosegla zato, ker sem se večina  sicer dobro držala začrtane smeri prehranjevanja. Če povzamem moje rezultate po vseh treh izzivih, lahko zabeležim:

*1. izziv – od 29.6. do 7.9. 2020 –  minus 6,8 kg

*2. izziv – od 28.9. do 30.11.2020 – minus 2,3 kg

*3. Izziv – od 02.1. do 13.3.2021 –  minus 3,6 kg

Skupaj v vseh treh izzivih in z malo presledki med njimi, torej lahko rečem v devetih mesecih, sem izgubila 12,7 kg. Zelo sem zadovoljna in ponosna na sebe, da mi je to uspelo. Kot sem namreč že pisala v prejšnjih blogih, si niti v sanjah nisem več upala misliti, da lahko še kdaj izgubim toliko kilogramov. Tudi sama postava se mi je spremenila, kar je logično. Ko pa mi je Janja v sredo naredila meritve in mi je rezultat pokazal  oceno starosti presnove 51 let (na začetku izziva pa 68), sem bila pa še posebej vesela. Pri indexu telesne mase sem prišla od 31,3 na začetku do 27,3 sedaj na koncu – kar je še vedno znak prekomerne teže. Za 5,6 % manj imam  telesne maščobe. V pasu sem izgubila 10,5 cm, v bokih pa 10 cm, stegna pa so tanjša za 6 cm.

Res lahko zaključim, da so mi vsi trije izzivi dali ogromno pozitivnega, že z vidika prej opisanih parametrov, ogromno informacij in nasvetov glede zdrave in uravnotežene prehrane. In, kot sem že v prejšnjem blogu napisala, to je tek na dolge proge. O tem nam je Janja napisala nekaj zelo lepih nasvetov in navodil. Neizmerno sem ji hvaležna za vse, to ponavljam in ponavljam in bom še ponavljala. Kar še ponavljam je to, da si res nisem več upala sanjati o takšnih rezultatih. Res je v skupini lažje dosegati rezultate in slediti ciljem. Doseganje rezultatov in sledenje ciljem sta tako prepletena pojma in dejansko odvisna drug od drugega. Boljše rezultate dosegaš, bolj slediš ciljem in vedno bližje si jim. Meni so zelo pomagala orodja, ki sem se jih naučila v drugem izzivu, ko smo delale tudi na osebni rasti. Še vedno, v tem tretjem izzivu, delam vsakodnevne cilje, hvaležnice, pohvale, izboljšave in doživetja. To se je tako ukoreninilo v meni, da brez tega nekako ne morem več začeti dneva. Prav tako še vedno z zelenimi in rdečimi križci vsakodnevno izpolnjujem obrazec »gradim svoje dnevne navade«, ki so nekakšen opomnik za vse to, kar nameravam v dnevu za sebe postoriti. Se mi je zgodilo, da čez dan nisem rešila niti enega sudoka, pa sem zvečer, preden sem šla spat, še hitro ta obrazec izpolnila in to ugotovila – seveda ni bilo spanja, dokler nisem tega cilja realizirala. Sudoku rešujem na telefonu, zato je nekoliko lažje, kakor na papirju (vsaj za mene), ker lahko vmes malo preveriš, kadar se ti recimo mudi. Sem pa marčevski obrazec nekoliko korigirala z dnevnimi navadami, saj doma nisem več telovadila, ker vaje, ki sem jih delala prej doma, delam v Vitaji ob ponedeljkih, sredah in petkih, torej sem to izpustila. Še vedno pa z J delava zjutraj 1000 gibov in še vedno stremim za 10000 koraki dnevno. Še vedno pa imam tudi problem s premalo pitja vode, se še pregrešim z nezdravim sladkim in kdaj pa kdaj s količinami hrane. Še vedno si obroke vnašam v aplikacijo MFP, še vedno si dnevno pogledam obe moji mantri.

Ampak, sedaj smo pa pri na začetku omenjeni besedi »AMPAK«. Kar pomeni: ja, res sem zadovoljna z rezultati, res sem zadovoljna z izgledom……ampak, sedaj je to treba vzdrževati. Imela pa sem željo priti na 62 kg, da bi dobila torej 2-3 kg nekako »v dobro«, ker vem, kako mi teža niha, čim pojem več, kakor bi smela oziroma ne porabim vsega, kar sem vnesla. Saj to je čista matematika, o čemer sem tudi že pisala  in to vemo.

Prvi teden na novi »samostojni poti« mi že ne gre najbolje. Vsak dan preverjam težo in suče se mi okoli 66,5 do 66,3 kg – od nedelje dalje, ko sem kar lepo sproščeno jedla kosilo, pa tudi pecivo sem spekla, čeprav z eritritolom – ampak očitno je bilo preveč. Imam pa še en problem in sicer gibanje. Zadnji teden iziiva – 10. marca  dopoldan – sem bila cepljena proti COVID 19 s cepivom AstraZeneca. Že popoldan me je začela malo boleti glava in počutje ni bilo najboljše. A začel me je boleti tudi križ (po moje išias, kakor se mi včasih zgodi in to si običajno zelo hitro rešim s pregrevanjem), začelo pa me je boleti tudi v želodcu na levi strani. Vse to je trajalo še v petek, ko sem sicer šla v Vitajo, a delati kaj prida nisem mogla ali pa tudi ne upala, da si ne bi še kaj pretegnila. In vse to se pojavlja še do sedaj, torej do petka, 19. marca, ko to pišem. Malo sem se informirala tu in tam in neka laična diagnoza bi lahko bila trebušna slinavka, česar sem se pa malo prestrašila in bom v ponedeljek res šla k zdravniku, da mi tole malo pogledajo – po skoraj dveh tednih bo že treba iti. A vmes sta mi obe bolečini za en dan kar poniknili. To se mi zdi tako hecno, milo rečeno. To sredo, torej točno en teden po cepljenju, smo se dobile sošolke Bojana in Lidija in smo šle  k Flosarju v Radeče na palačinke. Tam sem obema malo pojamrala glede bolečin, z veseljem pojedla nebeško dobre palačinke Melania – 2 palačinki, vanilijeva krema, 2 kepici sladoleda, sadni preliv in veliko smetane – slednjo sem skoraj v celoti pustila. Pa res smo se nasmejale in naklepetale na terasi po  več mesecih premora zaradi korone, kot vsi vemo. Ampak, jaz celo sredo nisem potem čutila več bolečin, ne v križu ne v trebuhu.  No, sem si mislila, po enem tednu vse mine in sedaj sem dobra. A ponovno sem bolečine čutila v četrtek in tudi danes v petek – ne sicer konstantno, ampak v presledkih. Kar se tiče križa ali išjesa, kot jaz temu rečem, si rešujem tako, da imam okoli križa ovito termo flis jopico, da me greje. Toplota mi paše. Ne morem reči, da so to stranski učinki cepljenja, saj glavobola nimam več in tudi sicer je počutje dobro. Res pa je, da nisem šla teči in tudi v Vitaji delam le minimalne vaje. A grem kljub temu v Vitajo po planu, da vzdržujem red in disciplino, da se vsaj malo pomenimo, spijemo kapučino – delam pa res le toliko, kolikor zmorem.

AMPAK, kako naprej?  To je sedaj pa res stvar dobre organizacije in načrtovanja. Mislim seveda na to, da bom vzdrževala pridobljeno težo oziroma še izgubila 2-3 kg. Ta, prvi teden po zaključku izziva, sem torej malo  »počivala«, sem pa dnevno vnašala obroke v MFP, pa tudi vsak dan sem naredila po več kot 10.000 korakov. V glavi imam sicer načrt, ki je okvirno naslednji:

*zajtrk – obdržala bom svoj priljubljeni zajtrk – pol banane, 15-20 g napihnjenčkov ali prosene kaše, 120-150 g grškega jogurta in kivi ali suhe slive – če pa mi bodo kdaj zadišalo kaj drugega, si bom privoščila v primerni količini – jajca na primer

*malice – obdržala bom sistem malice z drugo polovico banane in jajcem – naredim si omleto, ki mi je dobra, ali pa bom pojedla sadje

*kosilo – vsaj 1x tedensko pica na beljakih, to mi je zelo dobro in je tudi zelo nasitno, več bom vključevala piščančjega in puranjega mesa, tudi ribe – le-te sem skoraj izpustila iz jedilnika v zadnjih mesecih, pa vsekakor več zelenjave

*popoldanska malica in večerja – sadje – porabiti moram sadje iz skrinje (borovnice, češnje, maline), pa stiropor in dimljena piščančja salama z zelenjavo – skratka kaj lahkega.

Naredila si bom tedenski jedilnik. Med tednom še ni nek problem pri hrani, bolj težko je v nedeljo, ko običajno pripravim več različne hrane, pa seveda tudi sladico. Čeprav z eritritolom, je kljub temu količina  vsega kaj hitro prevelika in  tu bo treba zelo, res zelo paziti.

In še vse Janjine recepte bom ponovno pregledala, večino sem tudi sama po njih že naredila, razen  dveh stvari- to pa še bom. Moram si jih lepo prepisati, ker bo Janja zaprla skupino na FB-ju. So pa res zelo dobre stvari in jih je super vnesti v jedilnike in dnevno rutino.

Pa saj smo to že »jemale« skozi celoten proces vseh treh izzivov, da gre za vseživljenjsko spremembo prehranjevalnih navad, kakor nam je Janja ves čas dopovedovala. Sicer je bil res ves trud zaman. Sicer je bilo vse to slikanje hrane, štetje kalorij, vnašanje v MFP, objavljanje v skupino na FB-ju, vso veselje ob izgubi vsakega kg, če ne celo vsake dag, vsake od udeleženk v izzivu, resnično in dejansko zaman. Kot je zadnjič napisala Janja, »HUJŠANJE JE ZA ODRASLE«, povsem drži. Odraslo se je treba obnašati in imeti pred očmi svoje dosežke in svoje nadaljnje cilje. Saj ne more biti tako težko, sedaj, ko je en cilj, ki ga je bilo težko doseči, a sem ga dosegla, to ohraniti. Pa saj ne more biti tako težko – o tem razmišljam. Seveda ne more biti tako težko, če bom upoštevala večino tistega, kar sem se tu naučila, kar sem osvojila, kar sem  OZAVESTILA. 

Kaj pa sem še OZAVESTILA? To mi je tudi zelo  pomembno.  OZAVESTILA sem, v teh treh izzivih, da nimam več problema s psihičnim prenajedanjem. Pa sem ga pred tem imela. Vem in zavedam se tega. Ob vsakem stresu – pa jih ni bilo malo – sem si privoščila ali sladice, ki jih imam tako zelo rada, ali pa kakšno drugo »konkretno« hrano. Seveda so bile to nezdrave sladice, če jih lahko ločim med temi, ki jih sedaj v večini uživam. V vseh teh treh izzivih nisem imela primera čustvenega prenajedanja – na to sem bila posebej pozorna – ni me nič uspelo »vreči s tira«. Mogoče delno en primer, pa sem hitro prišla k sebi. To mi je zelo veliko zadoščenje, da ne posegam po hrani v primerih stresa ali podobnih psihičnih razpoloženj. V času vseh treh izzivov sem se pregrešila s sladkim, vem, ampak ob konkretnih priložnostih, predvsem nedelje, pa december je bil močan glede tega, ko sem res pekla preveč piškotov in to s sladkorjem, ne z eritritolom.  Ampak tu ni šlo nikoli za čustveno prenajedanje, to sem res dobro spremljala in v to sem prepričana. S tem sem očitno opravila in prvi uspeh nadaljevanja je zagotovljen. To sem tako dobro ozavestila, da sem lahko pomirjena.

OZAVESTILA sem tudi količine hrane, torej sem na zelo dobri poti. Včasih sem znala reči, da grem samo mimo hrane, pa se že zredim. Danes me je kar sram, pod narekovaji, da sem bila lahko tako neumna in to govorila. Od zraka vendar še ni bil nihče debel. Od preveč zaužite in še visoko kalorične hrane, to pa ja, od tega pa seveda. No, in kako sem lahko potem imela tako butaste izgovore za svojo debelost? Res ne vem, kje sem jih našla, res ne vem.

OZAVESTILA sem tudi, da je moje telo moj tempelj in da je edino to, ki ga imam, ki je moje, s katerim sem zadovoljna in  ga bom čuvala in varovala. Čuvala  ne le v smislu zunanjega izgleda, še bolj pomembno, čuvala  v smislu psihofizičnega negovanja in vzdrževanja. Zato bom dnevno aktivna, od jutrajnjih 1000 gibov, do 10000 korakov, pa seveda še naprej 3x tedenske vadbe v Vitaji (ki je sedaj že moj drugi dom, kakor vedno rada rečem, saj se tam počutim res fino in mi to zelo paše), pa še naprej vsaj 2x tek za Savo in 1x na Lisco. Vse to mi daje tisto energijo, ki jo potrebujem, vse to mi daje nek nov elan in smisel.

OZAVESTILA sem, da dejansko lahko največ za sebe naredim sama in OZAVESTILA sem, da je prav, da skrbim za sebe, saj bom tako lahko skrbela za svojo družino, ki me potrebuje (o tem sem že pisala v enem prejšnjih blogov, ko nam je Janja naložila, naj ozavestimo svoje odločitve po vključitvi v izziv-torej cilje).

OZAVESTILA sem, da sem jaz na prvem mestu, jaz in  moje zadovoljstvo, moja notranja umirjenost, moje jasne misli in moji jasni cilji. Vse ostalo se zloži samo po sebi.

OZAVESTILA sem tudi, da so moji bližnji in ljudje, s katerimi se družim, tako zelo navajeni, da sem jaz vedno dobre volje, nasmejana in optimistična, da je to postala že kar neka zunanja slika moje osebnosti. Če nisem takšna, takoj opazijo in reagirajo. To sem res že nekajkrat  registrirala. Celo zadnjič, ko sem šla v cvetličarno, me je gospa ogovorila, kaj je z mano, da zgledam drugače, kot običajno – pa sem imela masko – a gospa je začutila, da se ne počutim najbolje (res me je takrat bolelo). Pač očitno ne znam in ne zmorem skriti, če kaj ni v redu.

OZAVESTILA sem tudi, da je prav, da pri svojih letih povem, kar čutim in kaj mislim, čeprav se ne strinjam s sogovornikom in ne kimam. Seveda povem svoje mnenje vljudno in prijazno, ampak vidim različne odzive – na to sem bila zadnje čase malo bolj pozorna. Včasih sem namreč bila raje tiho in se nisem spuščala v kakšne debate- z mislijo, saj se ne splača. Sedaj se mi pa zdi, da je prav, da sogovorniku povem svoje gledanje, svoje mnenje, ki je drugačno od njegovega/njenega/njihovega, pa naj si misli, kar si hoče, to je njegova/njena/njihova stvar in ne več moja. S tem nisem nikogar prizadela ali užalila, le povedala sem lepo in vljudno  kako jaz zadevo vidim in kaj o njej mislim.

OZAVESTILA sem tudi, da je včasih treba reči NE.  O tej temi pa v kakšnem naslednjem blogu.

OZAVESTILA sem tudi, kako lepo je spoznavati nove ljudi, kako lepo se je učiti od mlajših in jih spremljati, kako lepo se je družiti z njimi. Koliko neke nove energije ti dajo, koliko novih pogledov na svet ti dajo. Kako veliko s tem pridobiš za sebe in kako veliko jim lahko daš tudi ti, če to želiš in če to sprejmejo, seveda. Kako si jim lahko vzor, navsezadnje. Jaz sem v Vitaji in tej skupini bila v prvih dveh izzivih najstarejša, v tej zadnji skupini pa je bila še ena gospa kakšno leto starejša od mene. Kako fino sem se počutila, ko sem brala zapise punc, ko so hvalile našo vztrajnost  in dosežke. To ti res da neko novo motivacijo, celo neko novo odgovornost. Večkrat, ko bi se mi pasalo malo bolj pregrešiti, sem si namreč rekla, da res ne smem, saj sem dejansko nekakšen vzor tem mladim puncam, ki so v skupini, ne morem jaz kot neka najstarejša zatajiti na celi črti…, kako bo pa to zgledalo, kaj bodo pa rekle, kakšno sliko bodo dobile… Ja, takšne misli so mi večkrat pomagale, da sem se zadržala, da sem odložila hrano, da sem, ali da kaj nisem.

Še bi lahko pisala na to temo, a naj bo dovolj. Izzivi so torej zaključeni. Na tem mestu se ponovno lahko samo zahvalim Janji, za to, da me je sploh pripravila do sodelovanja v prvem izzivu, ki je bil za mene »usoden«, saj sem dosegla lep in sanjski rezultat. Oba druga izziva sta bila čista logika nadaljevanja za mene in prepričevanja ni bilo več treba, saj sem skočila od veselja, ko je Janja napovedala novega. Zahvalim se tudi vsem puncam za vzpodbudo in sodelovanje, zahvalim se seveda tudi J, ko mi je nosil domov vso hrano in priboljške,  še sedaj mi nosi kapučino s Petrola, pa za vso njegovo podporo in veselje z menoj ob mojih rezultatih. Pa seveda se zahvalim tudi Luki in Viti, ki sta spremljala moje prehranjevanje, fotografiranje, objavljanje.

Za konec pa POHVALIM še sebe, ker sem vztrajala ob vseh vzponih in padcih, ob vseh prekrških sem se pobrala in šla naprej proti cilju. In dosegla sem ga. Sedaj me pa čaka samo eno lepo in mirno uživanje  in negovanje vsega pridobljenega – pridobljenega na vseh področjih, tu ne mislim samo na negovanje kilogramov, mislim na negovanje mojega psihofizičnega stanja. Ne smem pozabiti na zdravje, ki mi je do sedaj res dobro služilo in sem hvaležna – sicer  ne vem komu – za to. Ampak sem hvaležna in s hvaležnostjo grem v vsak nov dan.

Pomlad je pred vrati, prišlo bo tudi meni tako ljubo poletje in veselim se vsega, kar mi bo prineslo. Enako želim tudi vsem, ki boste to prebrali.

Upam, da je jasno razvidno, zakaj je naslov mojega bloga JAZ in JAZ. Zato, ker sem pisala o sebi, o moji poti spremembe življenjskih in prehranjevalnih navad. Hvaležna in ponosna.

Dragica